Kaj je Pedokinetika?
Please update your Flash Player to view content.
Kaj je Pedokinetika?

Pedokinetika je razvojni koncept o razvoju  človeka, s poudarkom na zgodnjem obdobju, od rojstva do samostojne hoje, teka in skoka.

Razvojni koncept ponuja optimalne razvojne funkcionalne prijeme, s katerimi lahko kvalitetno navežemo stik z dojenčkom in jih dnevno udejanjamo v odnosu in negi dojenčka. Vse z namenom omogočiti učinkovit razvoj in rast nevromišičnih povezav in izražanje danega potenciala z rojstvom.

Temelji na individualnem razvoju centralnoživčnega sistema, na podlagi najsodobnejših spoznanj plastičnosti možganov, spoznanj vpliva težnosti na razvoj nevromišičnih povezav in izvornega porajanja gibov, ki se oblikujejo v možganske poti in individualno povezanostjo starša z otrokom.

Nastajal je skozi 20 letno obdobje študija, raziskovanja in prakse, lastne izkušnje organizacije in reorganizacije telesne mase, transformacijo z integracijo razvoja dojenčka, poglobljenim študijem kineziologije, somatike in Feldenkrais metode.

Lastna spoznanja utemeljiteljice in njen koncept oblikovanja odprtega sistema o razvoju, ostajaja unikaten pristop, saj s primerjalnimi študijami preostalih ved, ki se ukvarjajo s somatiko, rdeča nit njenega koncepta ostaja jasno ločena – kar kaže na utemeljitev Pedokinetike in ne le zgolj sestavljanje spoznanj s pomočjo že poznanih metod. Sistem temelji na prepuščanju razvoja dojenčka, ki je lasten njemu samemu in iskanju povezav med staršem - negovalcem novorojenčka in njim samim v smeri, kar najbolj optimalnega, funkcionalnega dotika glede na stopnjo senzorične zrelosti otroka, vpliva sile težnosti, ki deluje na dojenčka in njegovo odvisnostjo od staršev. Gibi, dotiki in gibanje so v linijah kroga in vedno odvisno od težnosti, ki deluje na telo glede na položaj otroka v prostoru in zmožnostjo njegovega živčnega sistema (glede na dozorevanje), da uravnava aktivacijo mišic iztegovalk in upogibalk. Starš - negovalec otroka, se giba v skladu z optimalnim položajem otroka. S potrebno reorganizacijo in zavedanjem funkcije gibanja, starš najde optimalna izhodišča za gib, dotik, premik skupaj z dojenčkom. Starš s svojim gibanjem prenaša dojenčku informacijo o položaju v prostoru. S tem ustvarja optimalne pogoje za porajanje nevronskih povezav, ki fizično pričenjajo nastajati. Posledično deluje optimalno na porajanje izvornih gibov, ki prehajajo v hoteno gibanje in se nadgrajujejo v kompleksne oblike gibanja, ki se kasneje izražajo s cikličnimi in acikličnimi pojavnimi oblikami. Predvsem pa se izražajo v  otrokovem "odraslem" življenju, kot celostno dojemanje sebe, funkcionalnem izražanju in sodelovanju z okoljem.

Razvoj malega človeka tako lahko iniciramo v kar najbolj optimalen zgodnji razvoj, glede na njegov potencial, ki mu je dan z rojstvom. Otrok na podlagi izkušenj v zgodnjem obdobju gradi in integrira zaznave v lastnem udejstvovanju življenja, v katerega vse bolj in bolj vstopa samostojno..